Bruseljski maraton, obisk Genta in Smrčji sejem. Vse v eni nedelji!

  10.10.10.- nedelja

Vstanem, se oblečem v tekaška oblačila, odidem z Marinotom na zajtrk in se odpravim proti parku Cinquantenaire, kjer je že ogromno tekačev. Ženske smo imele tek ob 9.45. Malo hodim okoli, se ogrevam, si na supergo dam čip. Povprašam "sosedo" koliko je ura, ter če ve, kje lahko pustimo našo opremo, ki jo imamo sabo. Pa mi je odvrnila, da ima ona s sabo le staro trenirko in da jo bo pustila kar v bližnjem grmovju. Hm... Sama nisem bila najbolj navduešna, da bi svoj ruzak puščala v grmovju... Od "sosednjega" para izvem, da lahko odložim svoje stvari do 5 minut pred startom v zato pripravljen kombi. Izvem še, da je to gospodov že 50. maraton (cel seveda), da prihajata iz New Yorka in da sta že obiskala Slovenijo. Zaželimo si srečo. Ura je že 9.30... Odločim se, da bom oddala moj ruzak. Imajo dober sistem, na ruzak so prilepili večji listek s številko, ter ga dali v kombi; manjši listek pa so izročili meni.

Na štartu.
Odidem proti štartu... Res je zanimiv občutek, ko stojiš pod ogromno arkado, med množico žensk in ko čakaš na pok pištole... In na enkrat... POK in množica se začne premikati. Zadala sem si nekakšen srednji tempo. In še dobro, da sem si včeraj že "ogledala" celotno progo, mi je bilo lažje teči...Tečem... Sploh nisem pomislila, da bi tek zamenjala za hojo, ampak, ko sem videla druge ženske, kako se "ustavljajo"... Ja, sem imela dvakrat kar vojno sama s sabo... Ampak... Sem ZMAGALA!!! Pritekla sem do cilja, brez da bi se umes ustavila... Resnično sem bila ponosna sama nase, da sem bila sposobna skoraj brez kondicije preteči to, vikend razdaljo - 4. km. Na cilju sem dobila spominsko medajo- prva medalja, ki sem jo kdajkoli dobila. =) Ko "pridem k sebi", se odpravim proti neki športni dvorani, kjer dobim nazaj svoj ruzak, se preoblečem in odpravim proti postaji gare du Midi. 

Zmagala!!!!!! =)

Na trgu pred postajo so imeli maročani sejem. Ogromno ljudi, robe- kar si zamisliš- od zaves, oblačil, čevljev, "zlatih" verižic, sadja, plastike, igrač, kozmetike,... Sem se uprla nakupovanju =), ter sem ta sejem samo prečkala. 

Odpravljam se namreč v Gent, natančneje v Evergem, kjer se danes odvija "Blue paradise"- smrčji sejem. 

Na vlaku iz Bruslja proti Gentu je ogromno ljudi- predvidevam, da gre velika večina v Brugge, "najlepše" mestece v Belgiji. Izstopim na glavni postaji, si nekako priskrbim karto za tramvaj. Sm imela kar problem preklopit SAMO na angleščino (in ne na mix-Fra-Ang)... Ja ti Flamci govorijo "nizozemščino" (dutch-flamščina) ali pa samo angleščino- o francoščini ne želijo niti slišati... Politične zadeve... Poiščem si postajico, kjer počakam tramvaj številka 1. Po navodilih, ki sem si jih sprintala iz interneta, naj bi se vozila okoli 35 minutk, do končne postaje. Kako pa naj vem kdaj bo končna postaja?! Nič, sedim na tramvaju in na vsaki postaji pogledujem, če je še kdo, poleg mene prisoten...  K sreči je na zadnji postaji iz svoje kabine izstopil šofer. =) Za orientacjo sem povprašala nekega gospoda, bil je tako prijazen, da me je kar pospremil do te šole, kjer se vse skupaj dogaja. Malo pogledujem in srečam nekega starejšega gospoda, ga v nemščini poizkušam vprašati, če je tukaj ta sejem, pa mi je odgovoril, da žal o tem ne ve nič, je pa on tu zaradi neke pevske vaje. =) Sem najprej že pomislila, da sem kaj zamešala, da je kaj odpadlo... Potem pa se odločim, da bom malo pookolišila... grem okoli stavbe in pred mano se pojavi kombi s hrano, nasproti pa je Gargamel, ki straži vhod v Modri paradiž... 

Gargamel "straži" vhod...

Vstopim in... SAMI SMRKCI... po večini zbirateljski primerki, take male figurice, bilo jih je OGROMNO. Pa smrčje hišice, pa knjige, pa čigumi s slikco smrkcov, pa smrčji šah- katerega Dic že ma... pa še en kup, lahko rečem prav smrčje šare. =) Mislm, da sem naredila ene 5 obhodov okoli vseh stojnic, ko sem se le "opogumila" in povprašala, če so slučajno kje videli smrčji euro kovanec. Napotijo me proti izhodu in gospa mi že od daleč kaže škatljico, katero takoj prepoznam... Res je bil, pravi smrčji euro kovanec. =) Enak kovanec sem že gledala v Bruslju, za veliko višjo ceno, tako da se nisem nič kaj dosti obotavljala.  =) Pa sem ga le dobila!!! =) 

Smrčji sejem

Pokličem brata, da se mu malo považim, kje sem... Ponovno me je napotil nazaj na sejem. Iskala sem plišasto Smrketo... Ustavim se pri največji stojnici in povprašam. Dobim odgovor. Gospo vprašam, kje sta ti dve "slavni sestri", ki sta tako nori na te smrkce, da sta kar pričeli s tem sejmom. Pokaže mi ju in jima gre takoj poročat, da je na njihov sejem prišla tudi neka Slovenka. Malo poklepetamo- povem jima, da bi z mano tudi prišel moj brat, ki je velik ljubitelj Smrkcov, samo žal ni mogel priti. Ju poprosim za skupno fotografijo. Res sta face. =) V dar sta mi poklonili eno reč zame (no, meni sta poklonili dve stvari), in eno reč za mojega brata. Se poslovimo. Obljubim jima, da jih naslednje leto obiščeva skupaj z bratom. =)

Veliki Smrk

Slika s slavnima sestrama- faconarke =)

Smrčja trgovina v Bruslju

Smrčja tgovina v Bruslju2

Smrčja trgovina v Bruslju3

Ker še ni bila tako pozna ura, sem se odločila, da bom izstopila na tram-postaji, ki bo čim bližje centra. Opazujem okolico, gledam v Lonly planet, gledam na tablo s postajami,... Joj ta flamščina... =)

Na enkrat zagledam na svoji levi prečudovit grad, kot iz pravljice, ob reki/kanalu, zgrajen iz kamna, z velikimi zastavami... Me je tako fasciniral, da sem kar izstopila iz tramvaja. Ga poslikam in na plano ponovno izvlečem Lonly planet... Kje sem? Vidim dva, ki v rokah držita prospekte- sigurno sta turista. Povprašam... Španca, ki ne znata angleško- Juhu. No, pa le nekako spravim skupaj nekaj španskih besed (še dobro, da sem včasih gledala telenovele) =), tako, da sta me nekako razumela in napotila proti centru. 

Pravljični grad v Gentu

Kanal v Gentu

Čez nekaj časa ponovno potegnem na plano zemlejvid, ki mi ne koristi kaj preveč. Ga obračam, potem se še sama malo zavrtim okoli... =) In na enkrat pistopi do mene gospod na kolesu. Pokaže mi, kje sem. =) Še malo govoriva- splošne stvari, iz kje sva- On je Italijan, doma iz okolice Palmanove,... In po nekih 10. minutah me povabi na kavo. Najprej se malo zamislim, potem pa privolim, vendar le pod pogojem, da sva zunaj, na soncu. (Za vsak slučaj...). Na kavi se pogovarjava vsesplošno, od življenja v Sloveniji, Italiji, tukaj v Belgiji,... Malo mi obrazloži, zakaj imajo tako velike "politične probleme" Flamci in francoski Belgijci... Predno pa se posloviva, pa mi še svetuje, kaj naj še obiščem tu v Gentu- nedaleč od kavarne, kjer sva bila, so na novo odkrite ruševine hiš, ki so tam stale pred 300 leti (vsaj mislim?!). Si ogledujem tiste ostanke hiš in se v mislih že odpravljam proti vlaku. Ustavi me nek "mladenič" in mi začne v francoščini nekaj razlagat... Sem se mu opravičila, da žal ne govorim francosko (dobra fora) in odšla naprej. On mi je pa kar sledil in se še želel pogovarjati... Kar na enkrat pa vzklikne... ooo, vous etes mariee... (ooo, vi ste poročena) in kaže na moj prstan na roki... Ga še sama pogledam in prikimam. =) Potem se mi je le opravičil in šel v drugo smer... Čudni so tile tipi v Gentu... =) 

Ko sem le bila na postaji, sem si za vsak slučaj še enkrat pogledala spored vlakov in ugotovila, da imam čez nekaj minut vlak, ki je hitrejši od tistega, s katerim sem se nameravala vrniti. Odličila sem se, da bom izstopila na postaji Gare Central, ter se nato peš odpravila do postaje Gare du Midi in tako napravila še eno malo turo po Bruslju. Bruseljčani so bili ob gradnji železnice zelo iznajdljivi. Vse tri glavne postaje v Bruslju (Gare du Midi, Gare Central in Gare du Nord) so povezali med sabo. Tako, da lahko nekako rečeš, da so vse tri postaje nekako mednarodne. Čeprav po je velikosti Gare du Midi največja postaja. 

Nakupovalna glaerija v centru Bruslja

Ozka ulica, kjer te z vseh strani oblegajo kuharji in natakarji. =)

Mestna hiša v Bruslju

Bruseljska ulica v večernem soncu

Največji,... Manneken pis, tokrat kot kuhar

Vstopim na vlak za Charleroi. Prisedem se k družinci, ki je imela punčko, staro 4 leta. Govorila je skoraj celo pot iz Bruslja do Charleroi. =) Je bila zelo prisrčna.

V Charleroi je po čudežu na glavno postajo prišel avtobus, ki drugače naj tu, ob tej uri, ne bi ustavljal... Bil je nabito poln, šofer je pa vozil kar malo noro- ni pravilno prestavil- "dal je v ler" in to sredi klanca, sunkovito je zaviral... Tako, da če se nisi močno držal... =)

Nekako le ugotovim, kje smo, pozvonim- saj ti avtobus le takrat ustavi- in odpešačim celih 5 minut do hiše, kjer sem sedaj doma. =) 

Družini vse poročam, vsa ponosna jim pokažem medaljo, odidem pod tuš, kjer ugotovim, da so moje noge čisto ožuljene... Se samo še odpravim v posteljo, kjer že počasi čutim rahle bolečine v mišicah, kljub temu, da sem po teku naredila vaje za raztezanje...